Skozi objektiv

Pred Downom, včeraj ob 21:00. Razturali in večkrat spravili v nor smeh celotno občinstvo - kot vedno. Improvizacijska skupina Voknvofnej iz Kranja, pod vodstvom Pižame, ki pa s svojimi štosi itak nikogar ne pusti ravnodušnega. Meni osebno so se spet zdeli najboljši štosi bivšega kranjskega gimnazijca Sašota in pa Pižame na račun svoje teže, ko eden drugega prcata in se skušata zatirat . Moram rečt, da je Sašotu tokrat uspelo kar nekajkrat. Sicer pa je bil to moj tretji obisk nastopa improlige Voknvofnej, vsakič sem se nasmejala in mislim, da kadarkoli bodo nastopali pred Downom ali kjerkoli v kranju… jaz sem zraven. Nekaterih člavno (Vid, Sašo, Rok…) se spominjam še iz prvega letnika, ko so vodili naše fazaniranje, tipi so oponašali sesalce in podobno. Btw, za tiste, ki jim ni čisto jasno, kaj se na improligi dogaja: tekmujeta 2 skupini, ki jih v našem primeru vodi Pižama the great - igralci žrebajo med različnimi disciplinami. Ponavadi dobijo za odigrat 1-5min dolg prizor, ki ga morajo popolnoma zimprovizirati, z raznimi dodatnimi nalogami pa tvar postane precej smešna. Naloga občinstva je, da določi potrebne okoliščine, ki so za skeč potrebne (npr. kraj dogajanja, dogodek, poklic, problem, ki ga rešujejo… eden od predlogov za problem je bil “s Pižamo na Storžič”, komentar Pižame je bil: potrebujemo problem, ki se ga da rešit, tole je pa nemogoče. Smo probal, pa se helikopter ni dvignu :D) - no, skratka, celoten šov je zimproviziran, na koncu skeča sledi ocena občinstva od 1-3. Za filing pa nekaj izrezkov uvodnega govora in pa eden od skečov (ki takole, ko gledaš samo izrezek, ni pol tako smešen, kot če štekaš celotno dogajanje):

Ker se je zadnje čase vreme nekako spreobrnilo, se je težko držat v bajti, zato sva se včeraj, kot vsak dan ta teden, z Blažem spravila na enega od najinih standardnih krogov po kranjskih travnikih in gmajnah, s seboj pa sva vzela še kolega olympusa. Rezultati:

No, moj računalnik smo uspeli usposobit. Ni za visto, ni za xpje, kakšne velike izbire pa človek potem nima več, ampak ker imamo pri bajti vsevednega računalniškega človeka (moj oča), je zrihtal xpje. Vista je en dan delala, potem prihod v identiteto ni bil več možen, lahko si se zabaval le z belim zaslonom in orodno vrstico. Pri xpjih v prvem poskusu ni delal zvok (ker so bili dodani driverji za Visto), ampak je prej omenjeni možakar zamenjal zvočno kartico, kar je povzročilo, da je računalnik nenadoma zaznal tudi dodanih 512mb rama, ki jih prej ni (1gb je bil že not). Zvok dela, ram dela, vse dela, vsi srečni . Zdej pa učit… kemijo, da jo bom končno vprašana zadnjič v življenju.

Fotka, ki se ne navezuje na objavo. Rekla sem si - grem napisat nekaj brez posebne teme .

Prva stvar, ki mi je potem prišla na misel, je bila - zakaj pa, ko jo bo vendar verjetno kometniral le Blaž, pa mogoče še 2 ali trije… Odgovor: zato, ker mi pač paše .
Ravno sortiram tono mp3jev,  slik in vsega, kar sem morala skopirati na disk novega čarunalnika, saj je stari nenadoma šel po gobe. Z dnevi je delovalo vse manj stvari, zadnji dan pred poslovitvijo pa brez opozorila - PIII-error - nisem mogla zagnati niti enega programa več. Disk je začel pozabljati, grafična kartica se je odločila, da bo nehala kazat sliko, zvočna pa, da bi bilo fino, če je mašina ne bi več zaznala. Zle slutnje so mi rekle, da ne bo več dolgo živel, tako da  sem dan pred naravno katastrofo naredila kopijo diska. Bolj na hitro, kakšne 1,2gb muzike je vendarle šlo papa, ampak glavno je, da so ostale slike in pa večina glasbe, pa stvari za šiht in šolo.
Druga naravna katastrofa je, da bo počitnic  konec. Med zimskimi sem bila skoraj vsak dan doma ali pa pri Blažu, nič kaj pametnega nisva počela (on z razbito glavo pač ni bil sposoben posebnih rekreativnih podvigov), pa so minile kot bi mignil. Ta teden sem skoraj vsak dan kaj počela, če ne drugega se celo popoldne živcirala, ker to in ono ni delovalo
na računalniku (ki je očitno narejen za Visto, jaz pa sem najprej naložila XP…prevladala je Vista)… pa je prav tako minilo kot bi mignil. Pa naj mi še kdo reče, da moraš kaj počet, da se ti zdi, da dnevi trajajo. Petek! Cel april že molim vse 4 od sebe, zdaj pa spet knjige v roke?… še 8 testov me čaka, pa sem konec s 3. letnikom. Blaž naredi izpit (pa maturo), pa sva zmagovalca.
Sem že mislila, da se mi je Marija prikazala, ko sem zjutraj pogledala skozi okno in videla modro nebo.Ravno sortiram fotke, gledam spomine od lani,  5.4.07 - slike v kratkih rokavih. 18.4.07 - slike s Portoroža v kratkih hlačah! Kaj pa letos? 2.5. smo, pa sem bila v kratkih rokavih 2x (če). Danes tretjič.

Glasbena podlaga: Aqualung - Brither than sunshine (iz filma A lot like love ali po naše Več kot ljubezen):

Nekaj slik ste lahko videli že pri Blažu. Ja, malo ponavljam, s panoramo, z račkami, ampak pač skupaj sva bila tam in fotke so nastale skupaj. Zamujam z objavo pa zato, ker je šla matična plošča + disk mojega računalnička v franže in lahko sem samo hvaležna, da sem en dan prej naredila kopijo celotnega diska, tako da so vse slikce in vsa glasba ostale pri meni. Odločitev, ki je padla tisti dan je bila, da z mojim biciklom ne grem nikoli več v noben kraj, ki je bolj oddaljen od šenčurja (15-20min). Bolj ko gonim, bolj grem počasi, in po tem se sprašujem ali sem jaz nesposobna da ves čas ostajam pol kilometra za ostalimi, ali pa je z mojim kolesom kaj narobe. No, pravi odgovor je, da je kolo v k****, kar se je izkazalo na poti nazaj, ko sva z Blažem zamenjala kolesi in sem kar naenkrat čudežno bila spredaj pa tudi noben klanec ni več bil problem (z mojim kolesom se je namreč problem peljat že po ravnem). Ja, prestave bo treba naravnat, pa še kaj, da bo malo lažji… mestni kolešček . Dobra stran pa je bila, da je bil namen na poti tja dosežen - noge sem fino čutila še cev dan, pa tudi majica ni ostala suha Sicer pa krasno izkoriščen dan lepega vremena, ki ga bo očitno spet kmalu konec.

Še to: fotke tokrat niso posnete z dsrljem Olympusom E-410, ampak z Olympusom, ki sem ga dobila za nagrado na natečaju - tanki, žepni Olympus fe280. Soliden fotoaparat za v žep, za špilat se neke hude fotke pa bo z mano še vedno raje šel E-410 .

Martina: pejt ke gor! Used se ke levo. Pa ne sm gledat, stran glej! Še mal bl levo, mal bl gor…ok (škljoc)
Blaž: ka pa zj…
Martina: Zj pa pejt ke dol desno pa levo glej. Čist spodi…še mal bl dol… bl v desno…še…še…OK! Used se… (škljoc)…

Imam kar dva takale fejst fanta, oba se postavta kakor hočem … No, tole je Photoshop varijanta, ki je meni osebno zelo všeč, takšnih fotk je nastalo že kar nekaj… Tale pa je z blejske tribune. Dečko na sliki je Blaž… Klonirajmo desce, učasih so pa koristni! (šala)

Moja specialiteta . Danes sem spekla eno mini za mamin rojstni dan.

Polna omara starih cunj od mamice, poln predal starih verižic od mamice, plastični uhani od punčke, samo da se je čim bolj svetilo in bilo čim bolj žive barve. Če mamici včasih kakšna šminka ni bila več všeč, ali pa lak za nohte ni pasal k nobeni obleki več, in je napol prazne ostanke dala meni, majhni punčki… waaaaw, imam šminko! Čeprav se z njo ne morem namazat, ker je prazna, ampak WAU … ko ni bilo nobenega doma, vse barve na obraz, vse kičaste cunje nase in pred ogledalo… gotovo je vsaka to kdaj počela. Jaz osebno sem sicer raje 4 ure postavljala barbikino stanovanje, ko sem ga postavila, se mi pa ni več ljubilo igrat, kaj šele pospravit nazaj v vreče in predale. Rada sem šivala oblekice za barbike, rada sem vezla in lotila sem se gobelina, ki še danes ni dokončan in najbrž nikoli ne bo . Imela sem mini plastični šivalni stroj in mini plastično peglo in to je bilo mega . Imela sem lampar in modro haljo in sem se igrala da sem čistilka. Pa da sem slaščičarka. Pa da sem poštar… in tako naprej. Igrala sem se, da sem manekenka, da sem poslovna ženska, tajnica…

3 (skoraj 4) -letna hčerka moje sestrične (torej sem ji jaz teta, samo bolj na daleč) je za nekaj minut res lahko postala fotomodel! Fotografinja sicer ni bila za dol past, 3 let starega otroka pripravit do tega, da bi bil primiru, tacajt ko ti naštimuješ zaslonko in čas osvetlitve, je pa tudi utopično. Ampak … nekaj fotk mi je vseeno pustila narediti

Vem, fotk nimata niti najmanjše veze z navijanjem, tudi kvaliteta je bolj za en D…., nosita pa mojo fotografsko zgodovino, saj sta slikani z enim izmed prvih digitalnih fotoaparatov, ki je delal slabše slike kot danes marsikateri mobitel. Firma je bila Musteq oz “enapodobnačudnabeseda”, zoom samo digitalni, pa še to takšen, da te je srat prjelo če si videl slikco pozoomano, ampak takrat se je pa zdel super fotoaparat…no, dragi Musteq, rest in peace, posnel si mi tudi veliko filmčkov. Nasledil ga je družinski Sony, sedaj pa moj (naš) Olympus E-410, prvi dsrl, moj veliki prijatelj :). Sem pa zadnjič na natečaju zadela še enega Olympusa, katerega mi še niso uspeli dostavit, kateri model je pa tudi njiker ne piše tako da - pustimo se presenetiti.

Glede telih čolničkov: takrat sem začenjala s Photoshopom, je ena izmed mojih prvih fotografij (potem, ko sem se s tem sploh začela ukvarjat), in meni je po štirih (ali treh ali petih, ne vem točno) še vedno všeč (razen tega da je malo kockasta)… sem šla po tem še kar nekjakrat na Bled, a noben čolniček ni bil več takšen, kot na teh dveh fotkah Otoček sredi jezera (goooori pa cerkvica…) se mi pač zdi malo zlajnan motiv za fotografijo, pa naj bo še tako lepo…Naj se javi tisti, ki doma nima nobene fotografije Bleda!

Današnja fotka ni umetniška, zato gre tudi ven iz kategorije foto, a vendar je bil to pač dogodek, ki ga blog ne more izpustiti. Že sam občutek biti (Blaževa) soplesalka je fajn, kako je šele biti maturant in peti gaudeamus … Samo ko je šla ura nekaj čez polnoč, so noge začele močno bolet! In čakala sem superge… sicer pa je bila vsega konec tako hitro, da komaj verjamem, da je že minilo, ampak… bil je lep večer Pa dobra gobova rižota.

3939e63a742d5118f21993df35c351da

…sem in tja se najde med sivimi oblaki. Zadnje dni vreme res ni pretirano krasno, danes je zjutraj scalo kot iz škafa, 6. šolsko uro, ko pa naj bi šli pri športni vzgoji tečt za karton, se je nenadoma zjasnilo. Ko sem odtekla svojih 600 in 60m, so se oblaki zopet nabrali nazaj. Dežuje sicer ne, toplo kot ponavadi 18. aprila pa tudi ni. Moram priznati, sram me bilo, da sem šele danes prvič opazila, da nam pred bajto pravzaprav cvetijo tulipani…